INDIGO OTROCI
Po knjigi Lee Carroll & Jan Tober : »The indigo children«, maj 1999, Hay House, Carlsbad CA (Nemška izdaja: KOHA-Verlag GmbH Burgrain, 2. izdaja: junij 2000).
Povzela Irena Roglič


Otroci, ki so se inkarnirali v zadnjem času, se razlikujejo od predhodnih generacij. Ne imenujemo jih brez razloga »otroci luči«, »otroci tisočletja« in »indigo otroci«. Ti otroci imajo visoko razvito zaznavanje, so zelo senzibilni in praviloma medialno nadarjeni. Prav nobene tolerance nimajo do nepoštenosti in nepristnosti. Vedo, če kdo laže, in to v trenutku!


Pozornosti širših množic so se doslej izmuznili. Praviloma družba verjame v evolucijo, a samo v pretekli obliki. Misel, da morda danes doživljamo, kako se na planetu počasi razvija nova človeška zavest, ki dobiva obliko v naših otrocih, je za naše uveljavljeno razmišljanje povsem neobičajna.

Vedno več jih je, vedno pogosteje poročajo o njih. Ne poznajo kulturnih pregrad. Sedaj obstajajo že dovolj dolgo, da so jih opazili tudi v strokovnih krogih. Pojavili so se nekateri odgovori na izzive, ki jih indigo otroci prinašajo s sabo. Lee Carroll in Jan Tober sta v knjigi »The indigo children« ( maj 1999, Hay House, Carlsbad CA ) zbrala prispevke različnih strokovnjakov o tej temi.

Nancy Ann Tappe je 1982. leta objavila knjigo z naslovom »Understanding your Life Through Color«. To je prva znana publikacija, v kateri so poimenovani vzorci obnašanja nove generacije otrok. V knjigi so različni načini človeškega obnašanja prirejeni določenim barvnim skupinam, in po tem postopku je ustvarila avtorica, ki jo je vodila intuicija, osupljivo natančen in pomenljiv sistem. Ena od barvnih skupin v njeni knjigi je – indigo modra. Na vprašanje, zakaj jih imenuje indigo otroci, odgovarja: »Ker je to barva, ki jo vidim. To je njihova življenjska barva. Opazujem življenjske barve ljudi, da bi ugotovila, kaj je tu na zemeljski ravni njihova naloga. V osemdesetih letih sem začutila, da bi v sistem lahko prišli dve nadaljnji barvi, kajti dve barvi sta iz sistema izginili: barva fuksije in temno rdeča.«

Obstajajo različni tipi indigo otrok, ki služijo določenemu namenu:

  1. Humanistični tip bo deloval s širšo množico in ji služil. To so zdravniki, odvetniki, učitelji, prodajalci, trgovci in politiki jutrišnjega dne. Ti so hiperaktivni, izredno družabni, kot otroci ne zdržijo ob eni sami igrači …
  2. Idejni tip se bolj zanima za projekte kot za ljudi. To so inženirji, arhitekti, oblikovalci, astronavti, piloti in oficirji jutrišnjega dne. Kot otroci so pogosto zelo športni. Probleme jim povzroča kontrola; in oseba, s katero najbolj manipulirajo, je pri dečkih mama, pri deklicah oče. V najstniških letih so nagnjeni k boleznim odvisnosti, zlasti k drogam.
  3. Umetniški tip je zelo senzibilen in kreativen. To so učitelji in umetniki jutrišnjega dne. Lahko delujejo na področju medicine kot kirurgi ali raziskovalci; če delujejo v umetnosti, potem so prvorazredni igralci. V starosti od štirih do desetih let se bodo začeli ukvarjati morda s 15 različnimi umetnostmi. Z vsako stvarjo se ukvarjajo le kratek čas. Kot mladostniki pa se lotijo ene in postanejo tu virtuozi.
  4. Interdimenzionalni tip je po rasti višji od drugih. Ko so stari leto ali dve, jim že ne smete nič več reči. Ugovarjajo: »Saj vem. Lahko sam. Pusti me.« Ti bodo na svet prinesli nove filozofije in nove religije. Lahko so grobijani, ker so toliko večji, pa tudi zato, ker se ne pustijo nikamor uvrstiti.


Značilnosti indigo otrok:

S temi otroki ne smete govoriti od spodaj navzgor. Od vsega začetka jih je treba obravnavati kot odrasle. Ne upoštevajo in ne spoštujejo človeka samo zato, ker ima sive lase. Njihovo spoštovanje si je treba zaslužiti. Zahtevajo, da jih kot otroke upoštevamo in z njimi postopamo kot s človeškimi bitji, in da ne delamo razlik med otroki in odraslimi.

Sledite svojemu instinktu in ne poskušajte biti zanje oseba z avtoriteto. Naj otroci sami povedo, kaj rabijo. In razložite jim, zakaj jim tega ne morete dati ali pa zakaj je v redu, da to dobijo. Nič drugega ni potrebno kot prisluhniti. To je vse. Indigo otroci so zelo odprti.

Indigo otroci so most med tretjo in četrto dimenzijo. Tretja dimenzija je razumska, miselna raven. Četrta dimenzija je bivanjska raven. Tu govorimo o ljubezni in časti in miru in sreči, vendar tega skoraj nikoli ne prakticiramo. V četrti dimenziji bomo to tudi prakticirali. In jasno nam bo, da je vojna nepotrebna in da je podcenjevanje drugih samo vrsta obremenjevanja sebe. Indigo otroci to že vedo.

So indigo otroci posebej nadarjeni ali problematični? Značilnosti zelo nadarjenih otrok odgovarjajo značilnostim indigo otrok; te pa so:

Mati sedemletnega indigo otroka pripoveduje: »Ti otroci so nekonformistični, odraslim pomagajo spoznati njihove stare subtilne vzorce, ki so nekoč delovali, zdaj pa ne več. Če se vam otrok stalno upira, preverite najprej sami sebe. Mogoče vam indigo otrok drži ogledalo ali vas na nekonformističen način prosi za pomoč pri tem, da bi našel nove meje za razvoj lastnih spretnosti in talentov.«

Indigo otroci imajo naravne sposobnosti za zdravljenje, čeprav je možno, da otrok sploh ne ve, da jih uporablja. Včasih se ob bolnem otroku ali ob otroku, ki je izgubil svoje notranje ravnotežje, zbere skupina ali najpogosteje par indigo otrok, se usede ob njem v obliki trikotnika ali diamanta. Vse se dogaja zelo subtilno, ne očitno. Ko otrok ne potrebuje več pomoči, indigo otroci enostavno odidejo. Nočejo pa govoriti o tem, in se včasih tudi ne zavedajo, kaj se je dogajalo.

Večina indigo otrok vidi angele in druga eterična bitja. Včasih natančno opišejo, kaj vidijo. Odprto govorijo o tem, dokler jih drugi od tega ne odvrnejo.

Nasveti za delo (vzgojo) z indigo otroki:


Šolski sistem in indigo otroci

»Vse to si je človek moral pustiti ubiti v glavo, pa če mu je ugajalo ali ne. Ta pritisk je deloval name tako zastrašujoče, da mi je bilo eno leto po tem, ko sem napravil zaključni izpit, nadvse zoprno, da bi se ukvarjal z znanstveno problematiko … Dejstvo je, da meji na čudež, da niso moderne učne metode popolnoma zadušile svetega raziskovalnega duha, kajti ta nežna rastlina potrebuje, če odmislimo stimulacijo, predvsem svobodo, sicer neogibno propade. Huda napaka je misliti, da je moč raziskovalni užitek spodbujati s prisilo in občutkom dolžnosti.« (Albert Einstein)

Da bi šolski sistem ustrezal indigo otrokom, bi se moral temeljito spremeniti. Otroke moramo naučiti misliti, ne pa jim povedati, kaj morajo misliti. Naša vloga ni v tem, da posredujemo znanje, ampak modrost. Modrost je uporabno znanje. Če posredujemo otrokom samo znanje, potem jim povemo, kaj naj mislijo, kaj morajo vedeti in kaj morajo imeti za resnično. Vzgoja naj bi razvijala otrokove talente in sposobnosti, ne pa spomin. Kritično mišljenje, reševanje problemov, iskrenost in zavest odgovornosti – to bi moralo biti jedro vzgoje otrok 21. stoletja. Vzgoja prihodnosti bi morala temeljiti na brezpogojni ljubezni. To je esenca novega bistva človeka. Resnična vzgoja zaobjema telo, duha in dušo.

 


Discipliniranje indigo otrok

Disciplina je za indigo otroke izrednega življenjskega pomena. Ker so zelo kreativni in bistri, preizkusijo množico stvari in testirajo, kje so vaše meje. Potrebujejo ljubeče vodenje, ljubezen in disciplino, vendar discipliniranje brez kazni. Kaznovanje pri teh otrocih ne deluje. Utemeljuje strah, terja razsojanje, ustvarja namere, za katerimi stoji strah, in vabi nadaljnje konflikte. Ti otroci se bodo umaknili, uprli in se polni sovraštva zaprli vase. To je nevarno za njihovo dušo in za življenje drugih. Izogibajte se kaznovanju.

Disciplina je zato, da z njo otroke vodimo, s tem ko je poskrbljeno za logične in realistične konsekvence. Kaže jim, kaj so storili napak, dodeljuje jim avtorstvo za problem, ponuja jim poti za rešitev problema in pušča ob tem njihovo čast nedotaknjeno.

Ti otroci zahtevajo dostojanstvo in to, da so nekaj vredni. Berejo bolj vaše namene kot vaše besede. Govorite zatorej tisto, kar mislite; mislite, kar govorite; in storite, kar ste napovedali. Naj vas vodi integriteta. Bodite, kar se teh sporočil tiče, vzor za svoje otroke.

Za vsakim vprašanjem: »Kaj naj napravim s svojim otrokom?« tiči sporočilo: »Hočem, da se moj otrok spremeni.« Vprašanje izdaja prepričanje staršev, da je cilj, napraviti otroka voljnega. Zmerom, ko poskušamo drugega pripraviti do tega, da kaj stori, mu vsilimo svojo voljo. To le redko deluje in skoraj zmerom povzroči boj za oblast. To se še toliko prej zgodi, če gre za močno intuitivne otroke, kot so indigo otroci. Kot živali začutijo strah, ki tiči za vašo željo. Protestirajo, kajti vaš strah spodbudi strah v njih. Želijo si, da ste mirni in da jim nudite varnost. Če pritiskate na otroke, potem ti postanejo negotovi in boječi.

Vedno torej velja: ko vas določeno vedenje vašega otroka razburja, zadržite impulz, da bi takoj reagirali. Vzemite si pet ali deset minut časa za premislek. Umaknite se v miren kotiček, zaprite oči in globoko dihajte. Prosite za duhovno pomoč boga, vašega angela ali mojstra. Posebej učinkovita metoda je, ko celotno situacijo predate božjemu duhu. Drugič: imejte v mislih prioriteto. Sami ste izbrali, da boste starši indigo otroku. Ta naloga ima za vas najvišjo prioriteto, vse drugo je manj pomembno. Če gledate vaše življenje nazaj iz perspektive po smrti, potem boste gledali na trenutke, ko ste bili svojemu otroku s svojim življenjem vzor za ljubezen, kot na vaše največje uspehe. In povsem nepomembno bo, ali je bila vaša kuhinja urejena in ali je vaš otrok imel dobre ocene. Na tretjem mestu si predstavljajte vrsto odnosa, kakršnega bi s svojim otrokom radi imeli. Vse, kar trdimo, doživimo kot resnično. De facto vedno deluje vse, v kar verjamemo.

Šole, kot so npr. Montessorijeve ali waldorfske šole, so morda primernejše zanje. Steiner je npr. svojo nalogo povzel takole: »Ravnaj z otroki spoštljivo, vzgajaj jih z ljubeznijo in odpusti jih v svobodo.« Način, kako otroke naučiti tolerantnosti, so tudi nekonkurenčne (netekmovalne) igre. Najdete jih v knjigah:

Gregson, Bob: The Incredible Indoor Games Book (Igre v prostoru), David S. Lake Publishers, Belmont, CA, ISBN 0-8224-0765-5.

Gregson, Bob: The Outrageous Outdoor Games Book (Igre zunaj), David S. Lake Publishers, Belmont, CA, ISBN 0-8224-5099-2.

 


Zdravstveni problemi

Nimajo vsi indigo otroci velikih psiholoških problemov, toda če jih imajo, pogosto diagnosticirajo pri njih sindrom pomanjkljive pozornosti ali pa sindrom pomanjkljive pozornosti s hiperaktivnostjo. Bistveno je, da otroke poskušamo rešiti pred medikamenti, ki jih umirijo. Kot starši otroka, ki ga je zdravilo umirilo, imate morda občutek, da predstavlja zdravilo resnično rešitev problema. Otrok se obnaša bolje, deluje bolj umirjeno in doma in v šoli spet vse poteka bolj gladko. Toda kasneje, ko otrok preneha jemati zdravilo, lahko to povzroči neke vrste eksplozijo. Ko ti ljudje odrastejo in se spominjajo otroštva, imajo pogosto občutek, da so del otroštva preživeli v nekakšnem otopelem stanju zamračenosti uma, ko niso bili povezani s svojim resničnim jazom.

Nimajo vsi indigo otroci motenj, ki jih označujemo kot sindrom pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnost, pa tudi vsi otroci s temi motnjami niso indigo otroci. Toda komu zares v teh primerih pomagajo zdravila, otrokom ali staršem in učiteljem? Gotovo je, da nekateri otroci po zdravilih postanejo mirnejši in bolj konformni, toda morda je to samo zato, ker so zdravila onesposobila, izločila njihovo visoko razvito zavest. Indigo otroci se nočejo podrejati in biti poslušni. Če gledamo v kinu film o kaki uporniški osebnosti, ji aplavdiramo, če pa se isti duh pokaže pri naših otrocih, ga poskušamo zatreti z zdravili. Nekateri psihiatri menijo, da zdravila v teh primerih ne korigirajo biokemičnega neravnotežja, ampak da ga, nasprotno, povzročajo. Otroci nimajo motenj – živijo v motenem svetu! Če se spremeni njihovo okolje, »motnje« izginejo. Ti otroci se razcvetijo, če jim odrasli pokažejo, da jim je kaj do njih in če posvetijo pozornost njihovim osnovnim otroškim potrebam.

Pri teh otrocih je poudarjeno delovanje desne možganske polovice. To pomeni, da so vizualni, kreativni, umetniški, naravnani na telesno in prostorsko. Naš šolski sistem, ki zahteva uporabo leve možganske polovice, se ne sklada z naravnim načinom mišljenja otrok z dominantno desno polovico možganov.

Ti otroci razen tega spadajo k taktilnemu učnemu tipu, to pomeni, da se najbolje učijo s pomočjo rok. Ker so pogosto zelo bistri, lahko to v prvih razredih šole kompenzirajo. Ko pa se v četrtem ali petem razredu začne frontalni pouk – učitelj(ica) stoji spredaj in predava ali piše naloge na tablo, imajo s takim načinom dela velike težave. Zato kljub svoji bistrosti pogosto dobijo etiketo »otrok s težavami pri učenju« ali »zgaga«. Ti otroci pogosto potrebujejo taktilno stimulacijo, ker jim ta pomaga, da se učijo tudi z ostalimi čuti. Morda jim pomaga, če imajo pri poslušanju, branju ali pisanju lahko v roki kaj, kar lahko gnetejo, npr. žogico. Če nagovorimo otrokov tip, medtem ko se poskuša učiti, potem to spodbudi njegovo akustično in vizualno učenje.

Če damo indigo otrokom diagnozo, potem jih ožigosamo. Vsako stanje je iluzija. Če pa to stanje diagnosticiramo, ožigosamo ali zdravimo, potem ga naredimo realnega. Razen tega povzročimo, da se poslabša. Pomembno je, da naših otrok na noben način ne ožigosamo in ne ocenimo kot »bolne«. Previdni bodite celo s pojmom »indigo otrok« in naj nas ta etiketa ne zapelje, da bi mislili, da so naši otroci posebni in drugačni. Vsi smo božji otroci in vsi smo eno. Edina razlika je ta: v teh sanjah o materialnem svetu, kjer smo videti ločeni, imajo indigo otroci edinstveno poslanstvo. Dobesedno so ljudje prihodnosti, ki so se inkarnirali na tem planetu, ki ima svoje korenine še v preteklosti. So stvaritelji miru, modre stare duše in upanje za izboljšanje položaja našega planeta. Doma med starši želijo ustvariti mir. Določene stvari jim bolj ležijo na srcu, kot bi to pričakovali od otrok njihove starosti, in izkazujejo modrost, ob kateri onemimo. Humanitarni instinkti so vanje tako rekoč »serijsko vgrajeni« in izkazujejo jih že od vsega začetka. Vedo, da spadajo zraven. So nov evolucijski korak človeštva.

 


Ljubezen je ključ

Ti otroci ne reagirajo na to, če jim hočete vcepiti občutke krivde, ne reagirajo na vaše trike, poskuse zastraševanja. Če se boste posluževali tega, boste samo izgubili njihovo spoštovanje. Trdno so odločeni, da bodo dobili tisto, kar hočejo dobiti. Na splošno imajo dobre razloge za to, in bolje je, da jim rečete, da boste o stvari še premislili, kot da jim jo takoj prepoveste. Če rečete »ne« in kasneje popustite, potem otroke samo učite, da morajo samo dovolj dolgo sitnariti, pa bodo dobili, kar želijo. To ne pomeni, da jim morate dati vse, kar želijo, ampak to prej pomeni, da tisto, kar rečete, tudi zares mislite, pa če že potrdite ali zavrnete otrokovo željo.

Definirajte meje, preden jih začnete uveljavljati. Če so usklajene z zahtevami otrokove razvojne stopnje, ustvarite prostor za otroško neodgovorno delovanje in dopustite, da se otrok uči iz naravnih in logičnih konsekvenc. Pogovorite se o problematičnih točkah z otrokom in naj ima pravico do soodločanja. Zaupajte mu in zelo verjetno se bo izkazal za zaupanja vrednega.

Mislite na to, da ima ta otrok prav toliko življenj (ali več) za sabo kot vi, in da je torej duhovno bitje, prav tako kot vi, z določenimi izkušnjami, talenti, z določeno karmo in z določenimi karakternimi potezami. Naši otroci so se inkarnirali, da bi bili skupaj z nami. Izbrali so nas za starše, da bi se naučili določenih lekcij, da bi pridobili določene izkušnje, da bi razvili določene vidike svojega bitja, da bi okrepili določene vidike svojega duhovnega razvoja, v katerih se še izkazujejo slabosti. To nas ne odvezuje od naše starševske odgovornosti, nas pa v celoti odvezuje od tega, da bi bili popolnoma in v celoti odgovorni za to, kaj bo iz njih nastalo. Kot duhovna bitja so enakopravni z nami. Sami so si izbrali, da so tokrat naši otroci, mogoče smo bili v kakem drugem življenju mi njihovi otroci. Saj veste, kako starši pogosto rečemo: »Kar počakaj, boš videl, ko boš sam imel(a) otroke. Upam, da bodo ravno taki, kot si ti!« No, morda so naši otroci ravno zaradi tega tokrat naši otroci! Bolj smo podobni svojim otrokom in naši otroci so nam bolj podobni, kot želimo priznati.

Največja razvojna priložnost, ki se nam ponuja, leži prav v naših odnosih z drugimi. Samo na ta način, da nas drugi zrcalijo, dobimo povratno informacijo o tem, kdo smo. Če bomo v problemih, ki nam jih naložijo naši otroci, videli možnosti za razvoj naših otrok in nas samih, bomo opazili, da nas ti problemi veliko manj motijo. Težave sami okrepimo samo v primeru, če si zaradi njih delamo skrbi, iščemo krivca zanje ali poskušamo uiti izzivom, pred katere nas naši otroci postavljajo. Opazujte sami sebe, kaj vam v odnosu z otrokom predstavlja težave, in potem poglejte, v čem bi lahko bila lekcija za vas. Če se boste problemov lotili tako, se boste rešili bojev s svojim otrokom, in vaš odnos z njim se bo izboljšal. Poskušajte videti tudi humorno stran in začutiti ljubezen do tega bitja, ki je za vas nekaj posebnega. Počutite se počaščeni, kajti vaš otrok je imel razlog, da je izbral vas, in sprejmite vašo vsakokratno nalogo. Podarite otrokom svoj čas, svojo pozornost in vas same – to je ljubezen. Otroci se kasneje spomnijo najpomembnejših doživljajev z vami, ne spomnijo pa se, kako pogosti so bili. Dajte jim torej iz vsega srca, kar jim lahko daste.

Samozaupanje indigo otrok je osrednji faktor, ki odloča o njihovem uspehu. Spodbujajte najboljše v njih. Igrajte se z otroki, smejte se z njimi!


»V uri igre lahko izveš o človeku več, kot če se z njim pogovarjaš leto dni.«
(Platon)


Približati sem se hotela otroku z besedami,
pa so šle pri enem ušesu noter in pri drugem ven.
Približati sem se mu želela s knjigami,
pa sem požela samo zmedene poglede.
Obupana sem se zazrla vase
in zakričala:
»Kako naj se približam temu otroku?«

Tedaj mi je deček zašepetal na uho:
»Pridi, igraj se z mano!«
(Neznan avtor)


Dalai Lama je imel predavanje pred skupino. Rekli so mu, da želi nek otrok, ki boleha za rakom, k njemu, in tako je poprosil otroka, da pride k njemu. S sijočim smehljajem, ki je njegovo naravno znamenje, je Dalaj Lama spoštljivo poprosil otroka, da pove občinstvu, o čem ta trenutek razmišlja. Brez obotavljanja se je otrok obrnil k zbrani množici in rekel: »Jaz sem otrok, ki ima raka. Ampak predvsem sem otrok. Potrebujem igro. Potrebujem smeh. Potrebujem to, da vidite veselje v mojem srcu. In šele potem lahko opazite, da ima moje telo raka.« Ta preprosta zgodba ima globok pomen tudi kar se tiče indigo otrok. Da, drugačni so. Da, stare duše so. Da, imajo poseben bivanjski namen. Da, imajo posebne talente in sposobnosti. Da, da, da – toda v prvi vrsti in pred vsem drugim – so otroci. Ne pozabimo tega in potem jih bomo lahko v njihovi svojskosti bolj podpirali. Če nam je življenje tako resno, da nimamo časa igrati se, smejati se, si v dežju zgraditi zavetje, teči s psom po blatu …, potem smo izgubljeni. Ali kot pravi pregovor: Ni pomembno, kaj nas doleti, ampak kaj s tem storimo.